Ksenija Jovanović, diplomantka študijskega programa Psihosocialna pomoč

»V življenju ne bi nič drugega počela raje kot to. Moj poklic je moja največja strast, poslanstvo in način življenja; predana sem mu z dušo in telesom.«

KSENIJA JOVANOVIĆ

Z upanjem, da nekomu spremeni življenje, ga izboljša, mu pomaga najti sebe, je mala in zvedava Ksenija zrla v knjige in sanjarila o tem, da bo nekoč ona nekomu vzor, po katerem se bo zgledoval. Odlikuje jo ravnotežje med njeno močjo in hkrati njeno nežnostjo, ženstvenostjo. Je mešanica hudomušnosti in resnosti, ko je ta potrebna. Je sanjač z nogami, pritrjenimi trdno v tla. Je ženska, ki leti s svojimi krili, in je ženska, ki si jo je vredno zapomniti. 

1. Kdo je Ksenija Jovanović?

Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem klepetulja brez meja. Rada se smejim, sem prilagodljiva kot kameleon in odprta, čeprav ne pijem Donata (hec). Hkrati pa sem tudi romantična duša, ki rada sanjari. Vedno vztrajam do konca pri stvareh, v katere verjamem, in ne obupam zlahka. Poskušam biti čimbolj realna, sem pa tudi zelo direktna (kot direktni avtobus Ljubljana-Koper). Uživam v umetnosti, obožujem poletje in morje. Vzamem si čas za sprostitev in takrat tečem, plavam, potujem. Sem ljubiteljica mediteranske hrane in kvalitetnih vin ter penin.

Po izobrazbi sem diplomirana psihosocialna svetovalka. Leta 2007 sem ustanovila Društvo Samopodoba, po končanem študiju pa je Samopodoba postala firma, v kateri sem sedaj zaposlena. Sem tudi avtorica sedmih knjig: »Izgubljeni v iskanju sebe« (2011), »Dva svetova, dve resnici« (2013), »Ločena celota« (2014), »Druga stran samote« (2015), »Korelacija med depresijo in bulimijo« (2016), »Brazgotine na duši« (2018) in »V labirintu duševnosti« (2020). V nastajanju je osma knjiga. Rada se pohecam, da so knjige pravzaprav moji otroci.

2. Sanje in vrednote male Ksenije – katere bi radi izpostavili oziroma katere so pri vas zavzele prav posebno mesto?

Kot mala punčka sem sanjarila o tem, da bi bila raje fantek. Prav tako sem vedno raje brala knjige moških avtorjev. Mogoče je to kasneje botrovalo k temu, da sem napisala knjigo kratkih zgodb v prvi osebi moškega spola in se vsaj za kratek čas prelevila v moško dušo. Ko sem prišla do ugotovitve, da nikoli ne bom fantek, sem pričela sanjariti, da bom postala profesionalna baletka. Ko so se, zaradi nesrečnih okoliščin, razblinile tudi te sanje, sem imela željo, da postanem manekenka. Žal se tudi to ni uresničilo, ker bi glede na svojo višino lahko bila le manekenka za otroška oblačila. V srednji šoli se je v meni vzbudila močna želja, da postanem pisateljica. Navduševala sem se predvsem nad tujimi avtorji, kot so na primer Hermann Hesse, Jean-Paul Sartre, Stefan Zweig, Oscar Wilde. Najprej sem pisala poezijo, ki sem jo objavljala v mladinskih časopisih, kasneje sem začela pisati kratke prozne tekste. Na natečaju za najboljšo romantično zgodbo je bil leta 2000 nagrajen moj prozni prvenec »Tiho je, pretiho za ljubezen«. Obiskovala sem literarne delavnice, udeleževala sem se medobčinskih srečanj mladih literatov in s svojimi literarnimi prispevki sodelovala na literarnih večerih. Vrsto let sem objavljala svoje kratke zgodbe v slovenski reviji za literaturo in kulturo »Sodobnost«.

Glede vrednot pa sem na prvo mesto vedno postavljala tiste, ki sem jih spoznala in prevzela znotraj družine. Torej: družina, ljubezen, prijateljstvo, poštenost, iskrenost, skromnost, požrtvovalnost, empatija. Na žalost, take in podobne vrednote danes niso več »in« in počasi izumirajo kot dinozavri.

3. Kaj je botrovalo k vpisu na Fakulteto za uporabne družbene študije v Novi Gorici? Zakaj ravno slednja?

Želela sem se vpisati na študij psihologije na Univerzi v Ljubljani, ker sem bila prepričana, da je to za mene edina izbira. Ko sem izvedela, da nisem sprejeta, se mi je dobesedno podrl svet. Ustrašila sem se, da ne bom prišla do poklica, ki me dejansko najbolj zanima in veseli. Med raziskovanjem drugih možnosti sem izvedela za Fakulteto za uporabne družbene študije in za dodiplomski študijski program Psihosocialna pomoč in takoj sem vedela, da je ta študijski program prav zame. Če se zdaj ozrem nazaj, ugotavljam, da sem na FUDŠ-ju dobila vse to, kar sem želela: potrebna znanja in dobro podlago za nadaljnje strokovno delo. Sedaj večkrat tudi drugim svetujem, naj ne obupajo prehitro, naj se ne ustavijo pred prvo večjo življenjsko oviro, saj vedno obstaja več poti, ki človeka pripeljejo do želenega cilja.

4. Pred kakšne izzive vas je postavil študij na Fakulteti za uporabne družbene študije in kaj vam je študij prinesel?

Hm, naj pomislim. Najprej bi rada izpostavila, da so bila študijska leta na FUDŠ-ju eno lepših obdobij v mojem življenju. Največji izziv mi je predstavljalo to, da sem bila z vsakim uspešno opravljenim izpitom korak bližje svojemu začrtanemu življenjskemu cilju. Vendar niso bili vsi izpiti enako težki. Z večino predmetov sem opravila kar se da hitro in uspešno, bil je pa tudi kakšen,  s katerim sem se dalje časa kar pošteno borila. Med samim študijem sem podrobneje spoznala različne psihoterapevtske smeri. Pridobila sem predvsem veliko teoretičnega znanja. Všeč mi je bilo, da je bil študij razgiban, povezoval je več področij, kot so medicina, sociologija, pravo, psihiatrija, psihologija, psihoterapija, psihosocialno svetovanje. Fakulteta je imela odlične profesorje, vrhunske strokovnjake na svojem področju. Ob tej priložnosti bi se jim rada zahvalila za čudovita strokovna predavanja, za vse koristne nasvete in pojasnila.

5. So se med sami študijem med vami in ostalimi kolegi stkala nova in pristna prijateljstva? So se slednja ohranila?

Seveda. Med študijem smo se družili predvsem po predavanjih ali pred njimi. Bili smo kar enotni in povezani. Veliko smo se pogovarjali o učni snovi, o posameznih predavanjih, pa tudi o profesorjih. Včasih smo jim ponagajali, vendar nam oni vsekakor niso ostali dolžni. Da, z nekaterimi kolegi se še slišimo, ampak bolj poredko. Občutek mi pravi, da nam življenjske obveznosti narekujejo dokaj oster tempo in nam za povezovanje ostaja čedalje manj časa.

6. Kaj bi izpostavili kot največji izziv po končanem študiju in kaj kot najboljšo »pridobitev« oziroma izkušnjo?

Najbolj sem se veselila in nestrpno pričakovala dan, ko bom začela samostojno opravljati delo psihosocialne svetovalke. Spopadanje s tem izzivom zame ni bilo pretirano stresno, saj sem si to od nekdaj želela in sem že pred študijem imela jasno vizijo, začrtano pot, vedela sem točno, kaj si želim. Ko sem bila mlajša, sem se rada pohecala, da želim postati drugi Sigmund Freud (seveda v ženski različici in brez brade). Še pred začetkom študija sem ustanovila neprofitno Društvo Samopodoba, kjer sem skozi pogovore pomagala ljudem, da premagajo ali vsaj omilijo svoje težave. Tako sem se naučila poslušati in se hkrati urila v svetovalnih veščinah. Vzporedno s študijem sem si ves čas, kot prostovoljka, pridobivala praktične izkušnje v različnih institucijah in zavodih. Študijsko prakso sem opravljala v psihiatrični bolnišnici KBC »Dragiša Mišović – Dedinje« v Beogradu, kasneje sem še večkrat z njimi sodelovala in si tam pridobila res ogromno praktičnih izkušenj. Vključili so me tudi v strokovno timsko delo. Še danes sem jim hvaležna, da so me tako lepo sprejeli. Tudi to je bilo lepo obdobje v mojem življenju.

7. Kako bi opisali vašo zaposlitev oziroma delovno mesto? Ste s potjo,  na katero vas je življenje pripeljalo, zadovoljni? Kako ste unovčili izkušnje, sposobnosti, kompetence in znanja, ki ste jih pridobili tekom študija? Po čem se sami razlikujete od diplomantov sorodnih fakultet, zakaj izstopate? Kaj je tista ključna lastnost, ki vas kot diplomantko na FUDŠ postavi pred ostale?

Delujem kot samostojna podjetnica na področju psihosocialnega svetovanja v podjetju Samopodoba s. p., kjer nudim pomoč osebam z duševnimi motnjami. Prav tako izvajam različne delavnice in predavanja. V življenju ne bi nič drugega počela raje kot to. Moj poklic je moja največja strast, poslanstvo in način življenja; predana sem mu z dušo in telesom. Osebno se ne primerjam z drugimi. Ne jemljem si pravice soditi ljudi ali odločati, kdo je bolj strokoven ali uspešnejši, kdo je za kaj primeren in kdo ne. Vsem želim, da najdejo pravo pot in da sledijo svojim sanjam.  Mar mi je za vsakega posameznika, ki se znajde v duševnem labirintu; stojim mu ob strani in se mu posvetim celostno. Pomembno mi je, da posamezniki čimprej zaživijo kakovostno in da jih na njihovi poti ne ovirajo težave, ki so v večini primerov rešljive.  Vesela sem, da ima Samopodoba veliko uspešnih zgodb. Uspešne zgodbe želim iz srca tudi vsem drugim diplomantom.

8. Katere vrednote postavlja odrasla Ksenija na prvo mesto in kaj bi svetovali nekomu, ki se boji izstopiti iz cone udobja,  se izpostaviti in pokazati svetu, kdo je in česa si želi?

Svet okrog nas je v nenehnem spreminjanju, le da so v zadnjem času te spremembe velike in hitre. Tisti, ki ne želijo ostati na obrobju dogajanj, morajo sprejeti spremembe in se jim prilagajati. So spremembe, na katere smo se  nekako primorani navaditi, in so spremembe, kjer se pod vprašaj postavljajo naše vrednote, pri takšnih je odločitev težka, saj slednje na nek način definirajo naš značaj. Tistim, ki se bojijo izstopiti iz cone udobja, bi svetovala, naj ne podležejo ustrahovanjem ali negativizmu v smislu, da je izobraževanje nepotrebno, da mladi težko najdejo službo, da jim itak ne bo uspelo, da bodo po končanem določenem študiju propadli, ker poklic ni dovolj dobičkonosen, da je življenje težko, da je treba samo garati in podobno. Verjamem da, ko nekoga nekaj zanima, se za to neizmerno trudi in hkrati najde dovolj poguma, da izstopi iz svoje kože in tako zagotovo doseže zastavljeni življenjski cilj. Dobrodošlo je, da si začrta svojo pot in ji sledi ne glede na to, kaj mu ostali prigovarjajo, ne glede na to, na koliko ovir  bo naletel in koliko porazov bo vmes doživel. Naj ne izpolnjuje želja in pričakovanja drugih, naj sledi svojemu srcu in svojim občutkom. Pri tem pa je vsekakor pomembna vztrajnost in ne neučakanost.

Članek objavljen na spletni strani Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici – FUDŠ, dne 5. 3. 2021, dostopno na naslovu: https://www.fuds.si/sl/2021/03/05/zgodbe-uspesnih-diplomantov-iii/

Samopodoba je predstava, mišljenje o sebi, doživljanje sebe; tudi če je slaba, nanjo nismo obsojeni za vse življenje, lahko jo spremenimo

O sebnost je to, kar smo, samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj mislimo, da smo, je torej doživljanje samega sebe. Povezana je s samospoštovanjem in samozavestjo. Velik vpliv na razvoj samopodobe imajo izkušnje iz otroštva, uspehi in padci, ki smo jih doživeli, pa seveda odnos, ki ga ima okolica do nas. Najpomembnejši in prvi (so) ustvarjalci zdrave samopodobe so starši. Oblikovati se začne v zgodnjem otroštvu, kar pomeni, da so starši najpomembnejši in najodgovornejši dejavnik za razvoj zdrave ali nezdrave samopodobe pri otroku, pravi Ksenija Jovanović, psihosocialna svetovalka, ki že več kot deset let svetuje v društvu Samopodoba. 

A zdrava samopodoba se lahko ustvari le v zdravem okolju. »Če v družini prevladujejo nespoštljivost, fizično nasilje, čustvene in spolne zlorabe, zasvojenosti, so posledice pri otroku neizogibne. Skoraj vedno je prva posledica slaba samopodoba, iz katere se potem razvije nevroticizem. In ko se to zgodi, je človek zelo dovzeten za duševne motnje, denimo kompulzivno motnjo, zasvojenosti … « pojasnjuje. Na otrokovo samopodobo vpliva tudi odnos med starši, kako doživljata drug drugega in kako vsak od njiju doživlja samega sebe. Otrok prevzame in ponotranji vsa doživljanja, družinsko vzdušje, besede, ton glasu in mimiko obraza staršev, razpoloženja in si na podlagi vsega, kar prejema, sestavi mnenje o sebi. Na oblikovanje otrokove zdrave samopodobe zelo slabo vplivajo razvajanje, preveč pohval in zavijanje otroka v vato, še pravi Jovanovićeva.

Samopodoba je lahko visoka ali nizka, vsi bi radi imeli pozitivno mnenje o sebi, v resnici bi težko našli človeka, ki bi o sebi menil slabo. Samopodoba resda izhaja iz nas, a jo radi gradimo na osnovi tistega, kar nam sporoča okolica, odnosa drugih do nas. Zato nam je nemalokrat pomembneje to, kaj si mislijo drugi. 

Kateri so znaki nizke samopodobe, smo vprašali Jovanovićevo. »Pomernbna značilnost je, da ne loči sebe od dela, ki ga opravlja. Če je pri delu, denimo, neuspešen, se ne bo poskušal iz tega kaj naučiti, da bi bil lahko drugič boljši, temveč bo začel obsojati in zaničevati sebe – da je nesposoben, ničvreden, neumen. Znaki nizke samopodobe so številni, denimo izjemna občutljivost, pogosto samoobtoževanje ali samozaničevanje, dvom o sebi, prezahtevnost do samega sebe, težave pri odločanju, nezmožnost iskanja rešitev, strah, da bi naredili kakšno napako itd.,« našteva Jovanovićeva. Med znaki so še potreba po prilagajanju drugim, po pohvalah okolice, nezmožnost drugim reči ne, razdajanje drugim, da se jim ne bi zamerili, in tudi kazanje lažne podobe v javnosti.

Duhovno prazni

Samopodobo pogosto gradimo na dosežkih, denimo športnih zmagah, uspehu v šoli ali službi, tudi videzu. Treba je ločiti med zdravimi in patološkimi dosežki, pravi sogovornica. »Med zdrave uvrščam uresničevanje želenih in opredeljenih ciljev, uspeh na področjih, ki nas zanimajo, kamor spadajo tudi športne zmage, uspeh v šoli, službi, partnerskem odnosu, potovanja, umetnost. Patološki dosežki pa dajejo človeku lažni občutek uspešnosti, med tovrstne uvrščam pretirano ukvarjanje z videzom, zdravim načinom življenja, zdravo prehrano, pretirano čiščenje in pospravljanje stanovanja, nenehna nakupovanja, seksualna dokazovanja. Zdravi dosežki nas duhovno izpolnijo, krepijo samozavest, vero vase in zdravo samopodobo. Patološki nas ne izpolnijo, ne čutimo zadovoljstva, ne okrepi se nam samozavest ali se izboljša samopodoba.« 

Zdravi dosežki dobro vplivajo na otrokov razvoj, so zaželeni in potrebni pri odraščanju, tako kot so potrebni določeni neuspehi, kritika in učenje iz lastnih napak, brez katerih si ne moremo izoblikovati zdrave samopodobe, pravi sogovornica. Človek, ki je imel v otroštvu veliko interesov in ciljev in jih je pozneje postopoma dosegal z lastnim trudom, zna sprejemati kritiko, predvsem pa zna ločevati med konstruktivno in destruktivno, ima realno podobo o sebi, ne verjame zlonamernim govoricam, neresnicam o sebi, se ne pusti poniževati, pojasnjuje sogovornica: »Ljudje, ki niso imeli priložnosti uresničiti svojih interesov oziroma so morali izpolnjevati le želje staršev, niso mogli izoblikovati realnih podob, ampak jih popačijo, večinoma z negativnimi elementi. O sebi mislijo in govorijo, da so nesposobni, da jim nikoli ne bo uspelo, da so slabi ljudje, ne sprejemajo kritik.« 

Osvobojeni negativnosti

Osnova človekove samopodobe se oblikuje v otroštvu, a z leti se spreminja glede na izkušnje, medčloveške odnose pa tudi notranje spremembe, saj se razvijamo in dozorevamo. Slaba samopodoba na srečo ni nekaj, na kar smo obsojeni vse življenje, pravi Jovanovićeva: »Ko ugotovimo, da življenje ne gre po naših željah in načrtih, sklenemo, da so potrebne nujne spremernbe.«

A žal tisti s slabo samopodobo velikokrat ne vedo, kdo sploh so, nadaljuje sogovornica: »Nimajo izoblikovane identitete. Ne znajo predstaviti sebe. Zato je treba graditi na osebnem razvoju. Pri tem je najpomembnejše osvoboditi se vsega negativnega: negativnih pričakovanj, negativnih mnenj, negativnih občutkov, predpostavk, negativne slike o sebi. Na tej poti je nujno spodbujati samega sebe, se odkrivati in se zavedati svojih pozitivnih lastnosti, se ne primerjati z drugimi. Znati se je treba pohvaliti za vsak dosežek, se nagraditi. Ustvariti si je treba svoje mišljenje, mnenje, pravila, stališča, odločitve, svojo filozofijo življenja, najti smisel življenja. In na koncu prevzeti odgovornost za vsa svoja dejanja, zato je naše geslo brez samopodobe gre vse narobe.« Drži kot pribito.

Aroganten šef, posesiven partner
Človek s slabo samopodobo je po navadi ponižen in tih, delaven, naredi vse, kar mu naloži nadrejeni, tudi tisto, kar mu reče sodelavec, pa še kaj. Ne upira se, ne postavi se zase – da se ne bi komu zameril ali izgubil službe. Obenem ne verjame v uspeh tega, kar dela, in vedno pričakuje težave. Vedno sprašuje druge, se z njimi primerja, slabo loči pomembne stvari od manj pomembnih. V delovnem okolju ne izstopa, slabo prenaša negativno kritiko. V sebi je jezen in frustriran, tudi utrujen, ker dela več, kot bi moral. 
Šef s slabo samopodobo se skriva za narcistično podobo, arogantnostjo, ustrahovanjem, kritiziranjem, poniževanjem. Zanimivo je, da so naštete lastnosti za nekatere znak dobre samopodobe. Resnica pa je prav nasprotna – tako obnašanje je maska za pomanjkanje samopodobe in hkrati znak nizke komunikacijske kulture; aroganca je lahko tudi znak frustracij in kompleksov. 
Človek s slabo samopodobo je kot partner posesiven, nadzorovalen, ljubosumen, lastno vsiljivost (vse hoče vedeti o partnerju, biti vedno prisoten, v vse vpleten) si razlaga kot ljubezen. Gre za osamljene posameznike in skrajno negativne, po navadi socialno slabo prilagojene, z močnim občutkom neljubljenosti in zapuščenosti. Te občutke so si pridobili v otroštvu v nezdravem odnosu z materjo.

Članek objavljen v tedniku: Nedeljske novice, dne 21. 4. 2018

Avtor prispevka: Urška Splichal

Ljubezen do samega sebe in zdrava samopodoba sta koristni, celo nujni za preživetje. Če je narcizem bolezenski, uničuje posameznika, težko pa je tudi partnerjem, saj narcis ni sposoben vzdrževati kakovostnih čustvenih odnosov.

V vsakem od nas je nekaj narcizma, kar je normalno in do neke mere tudi zdravo. Narcizem se pri posamezniku kaže na različne načine in v različnih stopnjah izraženosti, pravi Ksenija Jovanović, psihosocialna svetovalka, ki že več kot deset let svetuje v društvu Samopodoba: »Ima veliko obrazov in funkcij, žal se pri nas razume kot nekaj negativnega. Pa vendar je narcizem kot obrambni mehanizem v nekaterih primerih zelo koristen. Deluje kot varovalo pri samomorilnosti. Nevrotični narcizem ločujem od narcistične motnje osebnosti. Za človeka, ki trpi za nevroticizmom, s katerim se pri svojem delu srečujem že več kot desetletje, je narcizem zgolj eden od številnih simptomov oziroma večinoma opravlja funkcijo obrambnega mehanizma.«

Ločimo zdravi in patološki narcizem: prvi je nekakšna sposobnost samopromocije in samoljublje, neodvisno od mišljenja okolice, drugi občutek pretirane veličine in pomembnosti, ki ga pogosto spremljajo porušeni osebni odnosi. »Zdravi narcizem ali, kot ga sama imenujem, zmerni egoizem, je ljubezen do samega sebe, verovanje vase, samospoštovanje, zdrava samopodoba. Varuje pred izgorelostjo in nam pomaga preživeti – da ne dovolimo drugim, da nas izčrpajo, čustveno zlorabijo. Zmerna samovšečnost, nedostopnost je potrebna in koristna, celo nujna, saj človeku pomaga uresničiti zastavljene cilje, pomaga pri odnosih. Narcizem torej pomeni ljubezen do samega sebe, pozitivno, realno podobo, ki jo ima človek o sebi oziroma je dobro, če jo ima.« Drugače pa je s patološkim narcizmom; ta je bolezenski, spada med motnje osebnosti. »Za človeka je uničevalen in škodljiv, prav tako za vse, s katerimi je patološki narcis v nekem odnosu. Ne gre za zdravo samopodobo, prav tako ne za realno podobo, ampak za umetno narejeno masko, s katero se narcis hrani, se z njo poistoveti in jo prevzame, razume kot svojo osebnost. V to podobo, umetno ustvarjeno sliko o sebi, se zaljubi.«

V središču pozornosti

In kako prepoznamo narcisa? »Nevrotični narcis ima slabo samopodobo, se težko spopada z negativnimi kritikami, hrani se s pozitivnimi. Prizadeva si biti v središču pozornosti in se vse dneve ukvarja z mislimi, kaj lahko še naredi, da bo še bolj izstopal, bil občudovan, opazen, prepoznaven, pohvaljen. Želi biti všečen, živi za občinstvo. Za svoje neuspehe, napake in osebna razočaranja krivi druge ali se izgovarja na okoliščine, odgovornosti za posledice lastnih odločitev in dejanj noče prevzeti,« pojasnjuje Jovanovićeva. Če mu kaj spodleti, če česa ne razume, ne zna ali ni po njegovo, se vede kot otrok – postane histeričen, jezen, agresiven, žaljiv, prepirljiv, se verbalno izživlja nad drugimi, včasih se osami za več dni. Nevrotičen narcis je zmožen empatije in čustvovanja, za svojim narcističnim zidom (obrambnim mehanizmom) skriva pretirano občutljivost, ranjenost, občutek manjvrednosti, strahove, sram, dvome, nezaupanje, skrbi, žalost, razočaranje, jezo … če koga prizadene, ima slabo vest, se tudi opraviči. 

To pa ni značilno za narcistično motnjo osebnosti, katere simptomi so pretirano občudovanje lastne pomembnosti, sanjarjenje o uspehu, prestižu, slavi, idealni ljubezni in lepoti, zahteva po pozornosti, manipuliranje za dosego ciljev, pomanjkanje empatije in pomanjkanje prepoznavanja želja in potreb drugih, pomanjkanje občutkov krivde ali slabe vesti, zavist, nezmožnost sprejemanja negativnih kritik, našteva sogovornica. »Lahko bi jih opisali z besedo sociopati, kar pomeni, da bodo brez razmišljanja odstranili vse ovire pred sabo. Do zastavljenih ciljev bodo prišli tudi na nesprejemljive načine, z laganjem, goljufijo, krajo, nasiljem, uničevanjem.

Velikokrat so arogantni, živijo, kot da jim je vse dovoljeno, da zanje ne veljajo zakoni in pravila. So hladni, maščevalni, zlorabljajo in izrabljajo ljudi za svojo korist, ko jim več ne koristijo, jih zavržejo. Ničesar ne obžalujejo in so vedno prepričani o svojem prav,« pove Jovanovićeva. 

Naporen partner, izkoriščevalski šef

Narcis ni sposoben ustvariti in vzdrževati kakovostnih in zrelih čustvenih odnosov, zato je partnerstvo z njim zelo težavno. »Človek z narcistično osebnostno motnjo je egocentričen, ni sposoben sočustvovati z drugimi in se vživeti v stanje ali perspektivo druge osebe. Intimna razmerja, ki jih ustvarja, so turbulentna, nestanovitna in kratkotrajna. Narcis se pač ne more iskreno navezati na drugega, tega ga je strah. Strah pred navezanostjo je posledica strahu pred zapuščanjem, saj je vsak človek, ki je v otroštvu razvil narcistično osebnostno motnjo, doživel travmatično zavrnitev matere, kar ga je prestrašilo in negativno vplivalo na razvoj njegove osebnosti.« Narcisi iščejo partnerje med ljudmi, ki so negotovi, nagnjeni k zasvojenosti, čustveno jih izkoriščajo in jim črpajo energijo. S človekom, s katerim so v zvezi, manipulirajo, z nenehnim kritiziranjem pri partnerju spodbujajo slabe občutke, da se počutijo krive, neustrezne, manj vredne, slabe in nedostojne. 

V službi so narcisi pogosto zelo uspešni, so dobri direktorji, bogati in spoštovani ljudje, pojasnjuje Jovanovićeva: »Vendar je treba povedati, da svoj poklic odlično opravljajo predvsem iz želje, da bi bili uspešni in s tem pridobili čim več simpatij v javnosti, ne pa zaradi tega, ker bi ga imeli zelo radi. Narcisi so izjemno tekmovalni, nevoščljivi, ljubosumni, predvsem pa odlični igralci – prepričljivo znajo zaigrati zainteresiranost, zaskrbljenost, skromnost. Do šefov znajo biti ponižni, do podrejenih pa vzvišeni, nesramni in brez kančka empatije – nadzorujejo jih, jim mečejo polena pod noge, skrbijo le za svoje interese. Če je narcis šef, izkorišča zaposlene, jim grozi z odpustitvijo, jih izsiljuje, vpije nanje, je brezčuten, aroganten in se ne meni za njihove potrebe, zanima ga le občudovanje pomembnežev.« 

Razvajanje ali zanemarjanje

Vzrokov za narcistično osebnostno motnjo je več, večina jih tiči v otroštvu: pretirano poveličevanje, občudovanje, razvajanje otroka ali pa zavračanje njegovih potreb in strahov, zanemarjanje inčustvena zloraba. Strokovnjaki ocenjujejo, da je narcistična osebnostna motnja zelo pogosta, kar desetina populacije naj bi trpela za njo. Jo je mogoče ublažiti, pozdraviti? »Nevrotični narcizem jemogoče ublažiti in pozdraviti v dokaj kratkem času. Kar je najbolj pomembno, nevrotična oseba se svojega narcizma zaveda in ga želi po določenem času odpraviti, saj ji v življenju povzroča več škode kot koristi, jo utruja, ovira pri doseganju ciljev ter medsebojnih odnosih. Želi si sprememb, bolj kakovostnega življenja, družine in posledično se tudi sama zelo zavzema za odpravljanje patološkega narcizma. Sodeluje. Je dovzetna za spremembo, tudi če se je sprva boji. Iz lastne prakse lahko rečeni, da je psihosocialno-svetovalna obravnava z njimi večinoma zelo uspešna in zadostuje. Osebe z osebnostno motnjo pa niso dovzetne za zdravljenje. Osebnostna motnja pomeni, da ima človek trajne duševne in vedenjske značilnosti, ki so v večini primerov nespremenljive oziroma zelo slabo spremenljive. Treba se je zavedati, da imamo opravka z njihovo osebnostjo in ne s simptomom kot pri nevroticizmu. Človek z narcistično osebnostno motnjo težave ne vidi v sebi, ampak v drugih, okolici. Pri svetovanju ne sodeluje, ampak uči svetovalca, kako mora delati, opozarja ga, kaj po njegovo dela narobe, in večinoma išče pomanjkljivosti v obravnavi. Ni redkost, da svetovalcu postavlja pogoje, pod katerimi bo sodeloval, in ga tudi izsiljuje. Osredotočen je na preverjanje svetovalčevega znanja, ne na lastno težavo, vse jemlje kot igro in se pri tem zabava.«

Današnja družbena klima je zelo naklonjena razvoju narcizma, meni Jovanovićeva. Vsi so lahko opazovani in komentirani in se trudijo, da so vseskozi lepi, nasmejani, urejeni in pripravljeni na presenečenja, pravi sogovornica: »Sebe, nališpano lutko, kažejo v javnosti, pred katero se ne morejo več skriti. Bolj ko je oseba uspešna, manj zasebnega življenja ji ostane. Vse to spominja na lažno podobo sebe, ki jo je narcis že od otroštva poskušal pokazati svoji prestrašeni ali depresivni materi, da bi si pridobil njeno sočutje in ljubezen.« Narcizem se v naši kulturi kaže tudi v tem, da si ljudje jemljejo pravico kritiziranja, obsojanja, posmehovanja drugim, pravi sogovornica in še, da je narcizem pri nas viden tudi v dolgočasju predvsem mlajše generacije in kontinuiranem, vsakodnevnem jamranju ter nezadovoljstvu: od drugih pričakujejo, da jim osmislijo življenje, jih osrečijo, celo preživljajo – svoj del naloge na poti uspeha pa so opravili že s tem, da so urejeni, lepo oblečeni, nasmejani in da prijetno dišijo.

Članek objavljen v tedniku: Nedeljske novice, dne 12. 11. 2017

Avtor prispevka: Urška Splichal

Samopoškodovanje pri mladostnikih ni redko, gre za redno zadajanje telesne poškodbe v času povečanega stresa in tesnobe. Najbolj znani so rezanje, ščipanje, povzročanje opeklin. Vzrokov za tako vedenje, ki ga ni lahko odkriti, saj ga mladostniki skrivajo, je veliko, potrebna je strokovna pomoč.

Mladi so brezskrbni, veseli, ves svet imajo na dlani. Tako se vsaj zdi. Toda mladostništvo je tudi obdobje strahov, stisk. Občasno je lahko to prav stresno obdobje, opisuje čas odraščanja Ksenija Jovanović, diplomirana psihosocialna svetovalka: »Na splošno se stiske največkrat kažejo kot uporništvo, pa vendar ni vsako uporništvo alarmantno. Je naravni proces vsakega posameznika, skozi katerega išče svojo identiteto, spolno identiteto, oblikuje želje, si ustvarja samopodobo, značaj, osebnost. V tem obdobju se mladostnik praviloma ne strinja s starši, profesorji, družbenimi normami, politiko, ob tem nestrinjanju pa oblikuje svoj o osebnost. V tem primeru je uporništvo celo potrebno in zaželeno. Starši naj bodo pozorni takrat, ko mladostnik izraža pretirano agresijo, postane žaljiv, samodestruktiven, pretirano molčeč …«

Pogostejše pri dekletih

Mehanizem spoprijemanja s stresom, ki začasno odpravlja čustveno in duševno trpljenje, je tudi samopoškodovanje. Opredeljeno je kot redno zadajanje telesne poškodbe v času povečanega stresa in tesnobe. Pri mladostnikih ni redkost, pri nas naj bi se jih vsaj enkrat samopoškodovalo od 10 do 25 odstotkov. Najbolj znane oblike so rezanje (z britvico, nožem, škarjami, črepinjami, šestilom), opekline (povzročene s cigareto, vžigalnikom, pečico, svečo), ščipanje (z nohti, spenjačem, vrati), puljenje (las, kože z nohti, obnohtne kožice na rokah ali nogah), tolčenje (z glavo ob zid, z nogo, roko v trd predmet, zid, namerni padci, na primer s kolesom, rolerji, ki povzročijo zvine, zlome), grizenje (ustnic, jezika, rok, nog), našteva Jovanovićeva. »Obstaja še ena oblika samopoškodbenega vedenja, ki je ljudem manj znana, in sicer dopuščanje drugemu, da nas poškoduje, nas na primer udari, oklofuta, našo glavo porine ob steno, nas porine, da pademo ali se udarimo, celo huje poškodujemo, zelo pogost je tudi seksualni mazohizem, to so dušenje, vezanje; grizenje, grobost, vstavljanje trdih predmetov v nožnico, zadnjično odprtino.« Samopoškodbeno vedenje je pogostejše pri dekletih, pri fantih je izrazitejše agresivno vedenje. Vzrokov za samopoškodbeno vedenje je veliko. »Spolne zlorabe v družini ali zunaj nje, medvrstniško nasilje ali družinsko nasilje – psihično, čustveno ali fizično-, nasilje med starši, motnje hranjenja, depresija, različne zasvojenosti, invalidnost, lahko pa je zgolj posledica pritiska vrstnikov. Namen takšnega vedenja je, da posameznik čustveno bolečino preglasi s telesno,« pove sogovornica. Fizična bolečina je pač manj boleča kot čustvena: gre za lajšanje neznosne notranje napetosti,nervoznosti,ki je največkrat posledica dveh potlačenih čustev – sovraštva in jeze. Samopoškodbeno vedenje mladostniku prinaša pomiritev, je njegov najhitrejši način za sprostitev napetosti, cilj je vedno prisilna čustvena otopelost. »To je mladostnikov način soočanja s težavami in reševanja težav. Gre za potlačeno željo po maščevanju določeni osebi, ki mu je škodovala. Gre za zavrti sadizem, in ne za iskanje pozornosti. Gre za zamero in jezo, obrnjeno proti sebi. Ker si ne upajo priznati, da pravzaprav sovražijo nekoga – ne človeka, ampak njegovo vedenje, način komunikacije, način vzgoje -, ki jim je blizu, ki jih ima rad, ki ga imajo tudi sami radi, ampak jih je oškodoval, poškodoval, prikrajšal za nekaj, sovraštvo in jezo preslikajo nase. Gre za maščevanje drugemu prek sebe ali za kaznovanje druge osebe,« pojasni vzroke psihosocialna svetovalka. Vsi, ki se samopoškodujejo, čutijo sprostitev, ki meji na užitek, a si tega ne priznavajo, ker vedo, da je z njihovim početjem nekaj narobe, zato ga skrivajo pred drugimi. »Pomembno se mi zdi poudariti, da jih lastna kri pomirja. Občutek imajo, da s krvjo odtekajo problemi, vse slabo, kar se jim je zgodilo, vse negativne misli. Po tem nastopi faza prisilne otopelosti.« Samopoškodba ni nujno kaznovanje samega sebe. »Vse, kar bi najraje naredili osovraženemu, a vedo, da ne smejo, naredijo sebi. s tem kaznujejo druge, čeprav jih ne vidijo pri dejanju. Edini mir, ki se jih dotakne, je mir, ki ga sproži fizična bolečina. Takrat začutijo harmonijo. Takrat začutijo, da so utišali hudiča v sebi.«

Pogovor in sprejetost

Samopoškodbenega vedenja ni lahko odkriti; ne le zato, ker večina mladostnikov to stori na takih mestih na telesu, ki jih lahko prekrijejo z oblačili (dolgi rokavi, dolge hlače), da početja ne opazijo niti starši, ampak tudi zato, ker ga mladostnik zanika, skriva pred drugimi, saj se sramuje svojega početja, ki ni družbeno sprejemljivo, in ker ga je strah reakcije odraslih, zlasti staršev ali učiteljev. Te so večinoma negativne, obsojajoče, pridigajoče, grozeče, panične, pravi Jovanovićeva in poudarja, da mladostniku lahko pomagamo: s pogovorom in pravilnim odnosom ter pristopom.

»Starši naj mu ponudijo varnost, sprejetost, toplino, ljubezen, občutek pripadnosti, zaželenosti, vrednosti, sposobnosti, vključenosti, slišanosti. Lahko se posvetujejo s psihosocialnim svetovalcem ali psihoterapevtom. Mladostnika nikar ne glejmo kot čudaka ali duševnega bolnika, ki ga je treba takoj hospitalizirati, prav tako se izogibajmo paničnim izbruhom, s tovrstnim vedenjem se še nikoli nič ni dalo rešiti. Ne izpostavljajmo otroka na primer v šoli, ne sprašujmo ga, zakaj to počne, ker večina ne zna pojasniti, zakaj je začela določeno vedenje. Opazila sem, da starši velikokrat reagirajo z jezo, ta nastane zaradi dveh razlogov: zaradi strahu pa tudi zaradi egoizma. Strah se sproži zaradi skrbi za otroka in zato, ker ne razumejo določenega vedenja. Egoizem pa, ko mladostnik s svojim početjem ovira starševske načrte, na primer: Danes imam načrte, pa jih ne morem realizirati zaradi tebe, zakaj mi delaš probleme po nepotrebnem,« pojasnjuje sogovornica.

Ugotavljanje vzrokov

Mladostniki, ki se samopoškodujejo, imajo navadno psihične težave in potrebujejo strokovno pomoč. Dejstvo, da 90 odstotkov mladostnikov opusti to početje do 20 leta, nas ne sme prepričati, da bo problem izginil spontano, poudarja Jovanovićeva: »Pri večini zadostuje psihosocialno svetovanje ali psihoterapija. Ključnega pomena je ugotoviti, zakaj se nekdo odloči za takšno dejanje, kaj je ~vzrok, da je mladostnik nesrečen in prestrašen. Takojšnje prisilne hospitalizacije ne priporočam, ker pri otroku lahko sproži še dodatno travmo in občutek manjvrednosti.«

Kaj je skupno tistim, ki se samopoškodujejo? »Pomembna značilnost ljudi, ki se poškodujejo, je, da redko kažejo svoja čustva. Največkrat prihajajo iz družin, v katerih odprto kazanje čustev ni bilo dovoljeno. Predvsem negativnih, kot so sovraštvo, jeza, gnus, strah; tako se ne naučijo, kako sprejemati močna čustva in jih usmerjati. Že kot otroci dobijo občutek, da so to slaba čustva, nedopustna, da se jih ne sme izražati, ker se to ne spodobi, da je takšno vedenje neprimerno, nezdravo in ne spada v družbo,« našteva Jovanovićeva in doda, da so jim skupni še slaba samopodoba, nizka samozavest in samospoštovanje, občutek manjvrednosti ali ničvrednosti, samozaničevanje in samoobtoževanje.

Grizenje nohtov
To ni samopoškodbeno vedenje, ampak navada, razvada, sredstvo za sproščanje blage napetosti. Pri otrocih je to običajno in vsakdanje početje, pravi Ksenija Jovanović: »Gre za rituale, ki jih, sem prepričana, imamo vsi, tudi odrasli. Psihoanalitik Alfred Adler je bil prepričan, da je grizenje nohtov le nevzgojenost posameznika. Trganje nohtov ali obnohtne kožice do krvi pa vsekakor je samopoškodbeno vedenje, ker povzroči bolečino.« 

Članek objavljen v tedniku: Nedeljske novice, dne 16. 4. 2017

Avtor prispevka: Urška Splichal

Korelacija med bulimijo in depresijo
Ksenija Jovanović
Založba Samopodoba

Ksenija Jovanović v knjigi raziskuje, kakšna je povezanost med bulimijo in depresijo. V strokovni literaturi je oboje pogosto povezano, nekateri avtorji pa celo navajajo, da ima kar tri četrtine oseb z bulimijo hkrati tudi sindrome depresije. Na osnovi intervjujev, ki jih je opravila z osebami, obolelimi za bulimijo, Jovanovićeva sklene, da njihovo obnašanje, počutje, razmišljanje o življenju in njihovi bolezni ne kažejo, da so te osebe v večji meri nagnjene k depresiji.

Za depresijo so značilni depresivno razpoloženje, izguba interesa ali zadovoljstva pri skoraj vseh dejavnostih, pomanjkanje energije, povečana utrujenost ali razdražljivost, izguba samozaupanja in samospoštovanja, neutemeljeni občutki krivde, motnje spanja, pogoste misli na smrt in pogostejši samomorilni poskusi. Jovanovićeva, kije bila pri delu v društvu Samopodoba več let v stiku z osebami z bulimijo, izrazitih znakov depresije pri njih ni opazila, zato jo take navedbe presenečajo. Da bi stvari prišla do dna,je zasnovala raziskavo v obliki pogovorov z njimi in tudi s psihiatri, ki imajo večletne izkušnje dela s temi osebami. Raziskavo je združila v diplomsko nalogo in jo, ker je tematika zanimiva tudi za širšo javnost, skupaj z nekaterimi novimi spoznanji povzela v pričujoči knjigi.

Za bulimijo je značilno ponavljajoče se prenajedanje, ki mu sledi kompenzacijsko vedenje, kot je prisilno bruhanje ali pretirana telovadba. Te osebe imajo pogosto tudi občutke krivde, potrebo po nenehnem dokazovanju in potrjevanju, prisilno iskanje pozornosti – tudi v obliki samopoškodovanja, močno željo pomagati drugim in so nezmožne poenostavljanja. Intervjuji z osebami z bulimijo so nakazali, da so te osebe po naravi večinoma vesele, zgovorne, družabne in aktivne, tudi med boleznijo, da imajo kar dobro mnenje o sebi in veliko načrtov za prihodnost. Niso čustveno otopele, zmožne so se razveseliti, in tudi če bulimija traja 20 let, ne izgubijo volje in upanja.

Jovanovićeva ugotavlja, da so nekateri znaki bulimije resda podobni znakom nekaterih oblik depresije, vendar meni, da na osnovi teh znakov še ne moremo človeka opredeliti kot depresivnega. Dvojna diagnoza je seveda mogoča, aje redek pojav. Kljub temu strokovnjaki osebam, ki trpijo za bulimijo, pogosto dodajajo diagnoze različnih drugih bolezni, na primer osebnostno motnjo borderline, spolne zlorabe, narcistično motnjo osebnosti, nagnjenost k samomoru, alkoholizem, kleptomanijo, še najpogosteje depresije, pri čemer ne opredelijo natančno, za kakšno vrsto depresije sploh gre. Za človeka z bulimijo, ki po več desetletjih bolezni še vedno išče izhod iz trpljenja, pa je podatek, da ima še eno bolezen, naravnost porazen, saj ga pahne v še gostejši labirint, meni avtorica.

Ksenija Jovanović je diplomirana psihosocialna svetovalka, ki že vrsto let raziskuje motnje hranjenja, zlasti bulimijo. Pričujoča knjiga je njena četrta na to temo, pred tem so izšle Izgubljeni v iskanju sebe, Dva svetova, dve resnici in Ločena celota.

Članek objavljen v časopisu: Dnevnik, dne 13. 1. 2017

Avtor prispevka: Mojca Lorenčič

Bulimija in kompulzivno prenajedanje sta glede na uradne medicinske klasifikacije novejši bolezni zasvojenosti. Zaradi naraščajočega števila obolelih, zlasti adolescentov, sta omenjeni zasvojenosti s hrano že dokaj dobro poznani ne le obolelim in njihovim svojcem, temveč tudi širši javnosti. Kljub temu pa obstajajo nekateri aspekti bolezni, o katerih se manj govori, pa tudi strokovna literatura jih skoraj ne omenja. Eden od teh je abstinenca pri bulimiji in kompulzivnem prenajedanju.

O abstinenčni krizi dobivam veliko vprašanj, zlasti od oseb, ki prihajajo na pogovore v društvo Samopodoba, kajti po besedah obolelih nikjer ne zasledijo podrobnejše razlage, kako se abstinenčna kriza manifestira in kaj se v tej fazi bolezni z zasvojeno osebo dogaja.

Skrivališče

Abstinenca pomeni biti zavesten, prisoten tu in zdaj, brez zlorabe hrane, omame, bega predrealnostjo, bega v otopelost Ker pa tako bulimične osebe kot tudi osebe, ki trpijo za kompulzivnim prenajedanjem, pri abstinenci ostanejo dejansko brez svojega najvarnejšega skrivališča ali drugače rečeno-brez svoje »identitete« (identificirajo se namreč s svojo zasvojenostjo), jih postane na smrt strah. Bojijo se, da bodo z abstinenco izgubili še svojo osebnost, ki v resnici ni njihova prava osebnost, ampak le patološko dojemanje sebe in nerealna prepričanja o samem sebi. Ker so zanje vsi dnevi povezani z aktivnostmi v zvezi s hrano, dobijo občutek, da imajo zapolnjene dneve. To pa je razlog za dodaten strah, da bodo pri abstiniranju ostali praktično brez vsega, da ne bodo vedeli, kdo so, kaj v življenju početi, da se ne bodo znašli, da ne bodo našli nadomestnih interesov.

Zato ni redkost, da se zasvojena oseba nezavedno upira abstinenci, da sama sebe nezavedno potiska nazaj v bolezen, če jo pa že vzdržuje, se skoraj v vseh primerih zgodi, da si poišče alternativno skrivališče, se pravi drugo vrsto dejavnosti, ki ji nudi vsaj delček omame in lažnega nadzora, da se ne bi počutila tako izgubljeno. Pri tem gre pravzaprav za patološke rituale, brez katerih ne znajo živeti.

Bulimična oseba ali oseba, ki trpi za kompulzivnim prenajedanjem, si med abstinenco nezavedno najde nove načine mazohizma oziroma nadzora, ki ji prav tako nudijo delno zavetje pred realnostjo:

• povečano strmenje k popolnosti,
• pretirano ukvarjanje s svojimi kilogrami,
• pretirano ukvarjanje z drugimi ljudmi, (povečana tekmovalnost, ukvarjanje s tujimi težavami, želja, da bi spreminjati starše, prijatelje, partnerja, primerjanje z drugimi, …),
• ljubezenska dokazovanja (pretirano ukvarjanje z nasprotnim spolom v smislu: »bo poklical/-a ali ne bo; sem mu/ji všeč, mu/ji nisem všeč; ima dekle/fanta ali nima; kaj je z njo/njim narobe, da sem ji/mu všeč; ga/jo bom osvojil/-a« itn.),
• seksualna dokazovanja,
• ljubosumje (gre za željo po nadzoru druge osebe),
• deloholizem,
• pretirano čiščenje in pospravljanje prostorov (stanovanje, klet, pisarna, avtomobil …)
• povečana športna aktivnost (včasih do skrajnosti),
• pretirano posvečanje zdravemu načinu prehranjevanja,
• pretirano nakupovanje.

Pri vsem tem preusmerjanju želi zasvojena oseba nadomestiti eno zasvojenost z drugimi dejavnostmi, ki ji lahko nudijo podobno omamo, zadovoljitev in užitek kot hrana. Ker se ji zdi, da ostaja brez svoje varnosti in nadzora (patoloških dosežkov, ki v svojem jedru niso nikakršni dosežki, ker niso realni, zdravi dosežki, pač pa gre zgolj za lažni občutek uspešnosti), se želi nezavedno oprijeti česar koli podobnega oziroma podobno omamnega kot je hrana. Naj poudarim, da ti pojavi niso nič nenavadnega pri abstiniranju in so, kot že rečeno, dokaj pogosti. Nekateri so izraziti, značilni in prepoznavni že med samo boleznijo oziroma zasvojenostjo, drugi pa so na novo uvedeni, le da se pri abstinenčni krizi omenjene dejavnosti – patološki dosežki, kot jim sama pravim, kažejo v bolj pretiranih, skrajnih oblikah. Ko pa se vsaj prvi zelo izraziti znaki abstinenčne krize ublažijo, se prav tako njihovo iskanje alternativnih načinov mazohističnih omam precej omili in preusmerijo se v bolj zdrave, konstruktivne dejavnosti.

Doseči abstinenco

Abstinenco lahko dosežemo na dva načina – prisilno in spontano.

1. Prisilno

O prisilni abstinenci govorimo takrat, ko se osebe, zasvojene s hrano, na silo prenehajo prenajedati ali bruhati. To lahko naredijo na lastno željo, v večini primerov pa so razlogi za to zunaj njih. Na primer zaradi pravilnika hospitalizacije, staršev, obljube partnerju ali strahu, da jih bo v nasprotnem primeru partner zapustil itd.

Prisilna abstinenca je dejansko lahko nevarna in velikokrat vodi v še pogostejša prenajedanja in bruhanja. Največkrat zato, ker zasvojena oseba ne razume povsem pozitivnih učinkov prenehanja bruhanja ali prenajedanja in ker ne najde tehtnega razloga, zakaj je z omamljanjem prenehala. Prisilno se zadržuje, čeprav sama pri sebi čuti, da še ni pripravljena na spremembo. In ko ima zasvojena oseba spet možnost bruhanja ali prenajedanja, bo želela nadoknaditi zamujeno. Vso nakopičeno tesnobo, nervoznost in gnus bo želela izbruhati, in ko bo to naredila, bodo sledili občutki krivde zaradi laži, da ne bruha, slaba vest, povečan občutek nesposobnosti in ničvrednosti. Pri prisilni abstinenci gre le za lažni občutek izboljšanja, je večinoma kratkotrajna in ne vodi v izboljšanje psihičnega stanja obolelega. Osebe, zasvojene s hrano, brez pravilnega svetovanja, usmerjanja ali terapije le redko lahko vzpostavijo in na daljši rok vzdržujejo abstinenco.

2. Spontano

O spontanem načinu abstinence govorimo takrat, ko se prenehanje bruhanja ali prenajedanja zgodi spontano, brez nekega večjega psihičnega napora ali pretiranega samonadzora. Menim, da je potrebno spodbujati spontan način abstinence, ker je pri vseh oblikah zasvojenosti s hrano trajno učinkovit, čeprav se jo doseže počasneje, postopoma in je potrebno pred tem vložiti zelo veliko energije in truda v lastno prevzgojo. Doseže se jo praviloma v drugi polovici samoprevzgoje ali v zaključnih fazah zdravljenja. Spontan način je veliko boljši, ker je pri omenjenem načinu majhna verjetnost, da se bo zasvojena oseba spet zatekla v bruhanje ali prenajedanje. Istočasno pa je to dokaz, da je oseba psihično že stabilnejša in samozavestnejša ter da avtodestruktivnih vedenj ne potrebuje več, ker zna stisko in težave reševati na bolj konstruktiven način. Spontana abstinenca je trajnega pomena in v osebi vzbuja pozitivne občutke, kot so občutek samozavesti, uspeha, sposobnosti, zmožnosti, napredka.

■ ZNAKI 
Abstinenčna kriza je skozi terapevtsko obravnavo prisotna pri vseh zasvojenostih, bulimija in kompulzivno prenajedanje nista nikakršni izjemi. Znaki, ki se pojavljajo ob prenehanju bruhanja (pri bulimiji) ali prenajedanja (pri kompulzivnem prenajedanju) in ki so najpogostejši, najbolj opazni ter najmočneje izraženi, so:
• nervoznost, nemir, potrtost, anksioznost,
• čustvena razdražljivost,
• nihanja v razpoloženju,
• utrujenost ali povečana energija,
• zabuhlost ali občutek zabuhlosti,
• napihnjenost ali občutek napihnjenosti,
• motnje prebave (pogostejša zaprtost),
• zastajanje vode v telesu,
• zatekle noge,
• motnje spanja (težave pri uspavanju, večkratno zbujanje, zgodnje zbujanje). Če motnje spanja nastanejo pri abstinenci, ne gre za depresijo!
• malenkost povečana telesna teža (samo v prvih mesecih) ali občutek povečanja teže,
• želodčne težave (zgaga, bolečine, občutek teže, spahovanje, občutek, da se hrana ne prebavlja ampak, da ostaja v želodcu …),
• paranoičen strah, da se redijo,
• občutek debelosti, neuspeha, izgube nadzora,
• občutek izgubljenosti na splošno,
• občutek osamljenosti, nerazumljenosti,
• gnus do lastnega telesa,
• napadi tesnobe,
• tiščanje /bolečina v prsih,
• tiščanje /bolečina pod pazduhami,
• obsesivno-kompulzivne misli o telesu, kilogramih, hrani, hujšanju …
• slabša osredotočenost,
• občutek neprivlačnosti,
• občutek stagnacije ali celo nazadovanja. 

Članek objavljen v reviji: Zdravje, januar 2017 (št. 443, letnik 39)

Avtor prispevka: Ksenija Jovanović, dipl. psihosoc. svet., društvo Samopodoba

Motnje hranjenja so velika javnozdravstvena težava. Za njimi obolevajo dekleta in fantje, ženske in moški. Vzroki zanje so duševni, posledice telesne. Če je anoreksija pogostejša med najstnicami, se kompulzivno prenajedanje začne v zgodnji odrasli dobi.

Anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje, ortoreksija imajo svoje značilnosti in posebnosti, vsem pa je skupen samonadzor, pravi Ksenija Jovanović, diplomirana psihosocialna svetovalka, ki je pred desetimi leti v Društvu Samopodoba začela svetovati in dajati pomoč ljudem, ki trpijo za eno od oblik zasvojenosti s hrano, na to temo pa je tudi napisala štiri knjige.

Tako ljudje najhitreje in po najlažji poti dosežejo želeni občutek uspeha in samopotrditve, nadaljuje sogovornica: »Pri oblikah zasvojenosti s hrano ne gre za strah pred debelostjo, ampak za strah pred neuspehom, odgovornostjo, samostojnostjo … V večini primerov si zasvojeni s hrano te strahove interpretirajo kot strah pred debelostjo. Ustvarijo si najbolj sprejemljivo razlago oziroma opravičilo za svoje početje, ker v večini primerov početja na samem začetku zasvojenosti ne razumejo.«

Slaba samopodoba

Vse oblike zasvojenosti s hrano, kot motnjam hranjenja raje pravi Jovanovićeva, imajo veliko skupnega – od slabe samopodobe, stremljenja k popolnosti, nezmožnosti iskanja rešitev in reševanja težav do nezmožnosti sprejemanja negativnih kritik, nezmožnosti postaviti se zase in reči ne, občutka krivde, slabe vesti, nesposobnosti, neuspešnosti, občutka, da jih ljudje ves čas opazujejo, ocenjujejo, opravljajo …

Motnje hranjenja so nekakšna oblika fizičnega nasilja nad telesom, zakaj se začne posameznik samouničevati, smo vprašali sogovornico.

»Ker želi doseči fazo otopelosti. Potlačiti želijo vsa ‘prepovedana’ čustva (jeza, sovraštvo, gnus, sram, strah . .. ) in pozabiti na travmatične dogodke. Večkrat sem prebrala, da želijo s hrano zapolniti praznino, kar ne drži. Hrana ali stradanje sta le sredstvo omame in pot do cilja – otopelosti. To je skupno vsem zasvojenostim. Samouničevanje pomeni ponesrečeno reševanje težav, konfliktov znotraj in/ali zunaj družinskega kroga, način komuniciranja, čeprav pri tovrstni komunikaciji osebe fizično niso prisotne. Pri tem gre, če poenostavim, za zavrti sadizem oziroma za socializirano histerijo.« 

Hrana ni nagrada ali kazen

S hrano se tolažimo, ko smo žalostni, jemo, ko nismo lačni. Se premalo zavedamo smisla hranjenja, hrane, telesa? »Ne bi rekla, da se premalo zavedamo smisla hranjenja, menim, da se še preveč obremenjujemo s hrano in hranjenjem, kar pa spet ni dobro. Ljudje se iz ene skrajnosti zatekajo v drugo, tako nekateri pretiravajo z zdravo prehrano, kar pa še ne pomeni, da gre tudi za zdrav način prehranjevanja. Zdrava, ekološko pridelana hrana nam prav tako daje občutek samonadzora, samozavesti in uspešnosti. Nakupovanje ekološko pridelane hrane je postalo pri nas obsesija, ki je zelo dobro sprejeta, podprta s številnih strani, in zdi se, da je postala neke vrste smernica za ‘srečno’ življenje. A se ne šteje za obsesijo ali eno od oblik zasvojenosti s hrano, pač pa prispevek h kakovostnejšemu načinu življenja. Zdrava, kakovostna hrana je seveda potrebna, problem nastane, ko ljudje začnejo tovrstne pridelke zlorabljati, da bi jih osvobodili psihičnega trpljenja in nezadovoljstva. Problem je tudi v tem, da pri nas nimamo kulture prehranjevanja kot denimo v Italiji, Španiji, Franciji. Jemo stoje, na kolesu, med tekom, hojo, med vožnjo v avtomobilu, pred televizijo, računalnikom … hranjenje nam nič ne pomeni, je le sredstvo, ki poteši lakoto ali, kot velikokrat slišim od ljudi, ‘da se nabašemo, nažremo’.« 

Hrana nikoli ne sme biti vzgojni pripomoček- ne sme biti nagrada, denimo za lepo vedenje ali dobro oceno, in niti ne kazen, otroka zaradi grdega vedenja ne pošljemo v posteljo brez večerje in mu ne govorimo, da ne sme od mize, dokler vsega ne poje. V sodobnem hitrem načinu življenja je vse manj skupnih obedov, zato naj potekajo v sproščenem vzdušju, za mizo ne govorimo denimo o težavah v šoli, raje klepetajmo o lepem, načrtujmo počitnice, skupna opravila, nedeljski izlet … 

Pomembna družina

Prav družina je namreč tista, v kateri najprej iščemo vzroke za obolevanje. »Najbistvenejša sta odnos staršev do otroka v zgodnjem otroštvu in način vzgoje, prav tako čustvena (ne)dostopnost staršev, način komunikacije, sporazumevanja, ali se otrok počuti varnega, sprejetega, tudi starševski odnos do lastnega telesa, hrane, drugih. S pomočjo primarne družine naj bi otrok razvil zdravo samopodobo, zdrav odnos do sebe. Približno 60 odstotkov vzrokov zasvojenosti s hrano izvira ravno iz primarne družine, na njihov nastanek močno vplivajo psihično, čustveno in/ali fizično nasilje znotraj ali zunaj družinskega kroga,« poudarja sogovornica, ki pravi, da mediji ne vplivajo odločilno na nastanek zasvojenosti s hrano. »Močan vpliv lahko dobijo, ko človek že postane zasvojen. Takrat se posameznik veliko ukvarja s svojim telesom, zunanjim videzom na splošno, z ideali lepote, spremlja modne smernice, dekle želi imeti postavo manekenk, želi shujšati, biti opazna, pri- vlačna, vendar to razumem kot simptom zasvojenosti, in ne kot vzrok. Pomemben vpliv na nastanek zasvojenosti pa imajo vrstniki – vrstniško nasilje je pri nas na žalost še zmeraj zelo močno izraženo; če posameznik doživlja s strani okolja, vrstnikov psihično, čustveno in/ ali fizično nasilje, se počuti nesprejetega in si samopodobo gradi na podlagi vsega, kar se mu dogaja in kar mu drugi rečejo. Opažam, da je tudi način druženja dandanes pri določenih skupinah mladostnikov nekoliko bi- zaren. Izziv in vznemirjenje jim predstavljajo skupinsko samopoškodovanje in skupinsko prisilno bruhanje po zaužiti hrani ali zloraba alkohola, izsiljevanje sošolcev, uničevanje tuje lastnine … « Najranljivejša skupina so otroci in mladostniki, zbolijo lahko dekleta in fantje, morda so dovzetnejša dekleta, saj so občutljivejša, nežnejša, tudi bolj zamerljiva, bolj osebno jemljejo besede in dejanja drugih, težje sprejemajo negativne kritike. Dekleta prej priznajo bolezen, spregovorijo o njej in se prej odločijo poiskati pomoč, pravi sogovornica, fantje pa so navadno bolj introvertirani in ne izražajo čustev tako kot dekleta in si ne priznajo zlahka, da so zasvojeni s hrano ali čim drugim. »Po večini trpijo sami, ne govorijo radi o tem, kaj jih muči, in ne iščejo zdravniške ali terapevtske pomoči, če ta res ni nujno potrebna. Pri moških sta trenutno bolj izraženi ortoreksija in· bigoreksija, čeprav nikakor ne morem izključiti kompulzivnega prenajedanja, bulimije in celo anoreksije.«

Pomagajmo
Zasvojenim s hrano lahko pomagamo – a le, če si sami želijo pomoči in so pripravljeni tudi sami vložiti določen napor na poti do ozdravitve, pravi Ksenija Jovanović: »Sicer je vsakršna pomoč brezpredmetna.« Drugače je seveda, če je ogroženo življenje, v takem primeru ukrepajmo takoj, tudi brez soglasja zasvojenega, pod prisilo, če hočete. Končni cilj je ljudem vrniti veselje do zdravega načina življenja in da premagajo težave, ki so večinoma rešljive, poudarja sogovornica: »Verjamemo, da se vse začne in konča pri samopodobi ali, drugače rečeno, vse je odvisno od samopodobe.«